祝贺个人会员 [罗红刚] 缴费成功，权限审核通过

Sveti Pij X.
Cerkev	Sveti Marko
Nad?kofija	Benetke
Provinca	Bene?ija
Izvoljen	4. avgust 1903 (izvoljen)
Za?etek pape?evanja	9. avgust 1903 (ustoli?en in kronan)
Konec pape?evanja	20. avgust 1914 (11 let, 16 dni)
Predhodnik	Leon XIII.
Naslednik	Benedikt XV.
Redovi
Duhovni?ko posve?enje	18. september 1858 Castelfranco posve?evalec Giovanni Antonio Farina
?kofovsko posve?enje	16. november 1884 ?kof Mantove posve?evalec Lucido Maria Parocchi
Povzdignjen v kardinala	12. junij 1893 kardinal-duhovnik pri S. Bernardo alle Terme 15. junij 1893 bene?ki patriarh
Polo?aj	257. pape?
Osebni podatki
Rojstvo	Giuseppe Melchiorre Sarto 2. junij 1835({{padleft:1835|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})[…] Riese Pio X, Lombardsko-bene?ko kraljestvo
Smrt	20. avgust 1914({{padleft:1914|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[…] (79 let) Apostolska pala?a
Pokopan	Bazilika svetega Petra, Vatikan
Narodnost	italijanska
Star?i	Giovanni Battista Sarto (*1792 ? 4. maj 1852) Margherita Sanson (1813 – 1894)
Poklic	diplomirani teolog
Podpis
Insignije
Grb osebe Pape? Pij X.
"Omnia restaurare in Christo" "Vse prenoviti v Kristusu"
Svetni?tvo
God	21. avgust (pred koncilom 3. september)
Beatifikacija	3. junij 1951 Vatikan Rim razgla?alec Pape? Pij XII.
Kanonizacija	29. maj 1954 Vatikan Rim razgla?alec Pij XII.
Atributi	pape?ka tiara
Zavetnik	prvoobhajanci, bogoslovci, duhovniki, ?kofje, ?kofije, semeni??a, romarji, izseljenci, katoli?kih esperantisti.
Drugi pape?i z imenom Pij Catholic-hierarchy.org

百度 习近平总书记在党的十九大上所作的报告，彰显了我们党不忘初心、戮力同心决胜全面建成小康社会，夺取新时代中国特色社会主义伟大胜利的磅礴力量。

Pape? Pij X. (latinsko Papa Pius Decimus), rojen kot Giuseppe Melchiorre Sarto, je bil italijanski ?kof, kardinal, patriarh, pape? in svetnik; *2. junij 1835, Riese (danes: Riese Pio X; Lombardsko-bene?ko kraljestvo, Avstrijsko cesarstvo danes: Italija), ?20. avgust 1914, Apostolska pala?a (Rim, Kraljevina Italija danes: Vatikan).
Pape? je bil od 4. avgusta 1903 do svoje smrti 20. avgusta 1914.
Bil je tretji pape?, ki je kot ?vatikanski ujetnik? ?ivel le v Vatikanu; znan je predvsem po svojih odlokih o pogostnem in zgodnjem svetem obhajilu.

?ivljenjepis

Predniki

Jo?etova mati Marjeta Sanson (1813–1894)

Sartovi so omenjeni v Riesu ?ele v drugi polovici 18. st.; to?neje – naselili so se 1763, in so pri?li iz obmejne ob?ine Castello di Godego v pokrajini in ?kofiji Treviso. Rod Sartovih je izumrl 1930, ko je 30. marca umrla ?e zadnja izmed samskih Jo?efovih sester. Sartovi so bili rodom iz Villa Estense pri Padovi in jim lahko sledimo do 15. stoletja, ko so pri?li v San Giorgio pri Cittadelli (?kofija Vicenza); tukaj se je rodil Anzolo Sarto (1721–1784), ki se je 22. maja 1761 poro?il z Antonijo Liviero, vdovo po Zamariju Fratin. Oba sta bila okrog ?tiridesetih, in sta imela edinorojenca Jo?efa (Giuseppe 1762–1841).
1763 se je dru?ina dokon?no naselila v Riesu, kjer je bil Jo?ef ob?inski sel in se je poro?il s Pavlo (Paola) Giacomello (1765–1837). Hi?a je bila last njene matere, Angele r. Girardi. Rodilo se jima je med 1784 in 1809 enajst otrok, 6 deklic in 5 de?kov, od katerih jih je pet umrlo ?e v otro?tvu.
Dru?ina ni bila revna, saj so posedovali dve hi?i in ?est hektarjev zemlje. ?etrtorojeni je bil Giovanni Battista (ali Giambattista ali Gio:Batta) Sarto (1792–1852), o?e prihodnjega pape?a.

Novej?ega datuma je trditev, da se je pape?ev o?e rodil v kraju Jemielnica (nem?ko Himmelwitz); to je vas v grofiji Strzelce, vojvodini Opole, de?ela ?lezija - na jugozahodnem Poljskem in je sredi??e okraja Gmina Jemielnica.. Po pisanju krajevnega ?asopisja se je – ko je ta del zasedla 1795 Prusija – neki Poljak z imenom Jan Krawiec (kar pomeni sarto, kroja?) izselil v Riese na La?kem, da bi tam na?el politi?no zato?i??e. Ta podmena pa je ?isto iz trte izvita; Sartov rodovnik lahko namre? spremljamo stoletja nazaj po zanesljivih zabele?kah v katoli?kih mati?nih knjigah, kar so potrdili tudi mednarodni strokovnjaki na sre?anju v Opolah.

V maticah Bene?ije je navedeno rojstvo, poroka in tudi smrt pape?evega o?eta Janeza (Giovanni), ki je nastopila zaradi plevritisa.
Po delitvi nepremi?nin je dobil Giovanni Battista eno hi?o in dve njivi. Star je bil okrog 41 let, ko ga je 13. februarja 1833 poro?il z dvajsetletno Marjeto kaplan Pellizzari (1807–1875). Marjeta je bila nepismena h?erka gostilni?arja Melhiorja Sanson in - prav tako kot mati Marija Antonini - ?ivilja.

Dru?ina

Kuhinja pri Sartovih v Riesu

Amalija Parolin, Terezijina h?erka in pape?eva ne?akinja

Jo?efove sestre Marija, Roza in Ana (od leve), ki so vodile njegovo gospodinjstvo

Giuseppe Melchiorre Sarto se je rodil v Riesu (Lombardsko-bene?ko kraljestvo, Avstrijsko cesarstvo, danes: Italija, pokrajina Treviso) na hi?ni ?tevilki 30 in sicer dne 2. junija 1835. Bil je drugorojenec od enajstih otrok, ki sta jih imela star?a Giovanni Battista Sarto (1792–1852) in Margarita Sanson (1813–94). Krstil ga je 3. junija 1835 v ?upnijski cerkvi kaplan Pellizzari. Botra sta mu bila kmet Antonio Sarto iz San Vita ter babica kmetica Francesca Zorzan.
Jo?e je imel ?tiri brate in ?est sester; ker so trije bratje umrli ?e mali, je doseglo odraslost osem otrok.

1. Giuseppe (*31. januar 1834) je dobil ime po o?etovem o?etu; a je umrl ?e 6. februarja 1834 zaradi kr?ev.
2. Giuseppe Melchiorre – to je prihodnji pape? in svetnik – se je rodil son?nega dne, 2. junija 1835 ob enajstih dopoldne; ime je dobil po starih o?etih; umrl je 20. avgusta 1914.
3. Angelo (* 26. marec 1837 ? 9. januar1916) se je 30-leten o?enil z Eleonoro Siliprandi;
4. Teresa, poro?ena Parolin (* 26. januar 1839 ? 27. maj 1920); njena h?erka Amalija je bila zaposlena v gostilni ?Pri dveh me?ih?, ki je stala poleg Jo?etove rojstne hi?e;
5. Rosa (* 12. februar 1841 ? 11. februar 1913);
6. Antonia, poro?ena Dei Bei (* 26. januar 1843 ? 2. marec 1917);
7. Pierluigi (ali Pier Luigi, * 26. januar 1845 ? 6. februar 1845);
8. Maria (* 26. april 1846 ? 30. marec 1930);
9. Lucia, poro?ena Boschin (* 29. maj 1848 ? 19. junij 1924);
10. Anna (* 4. april 1850 ? 29. marec 1926);
11. Pietro Gaetano (* 30. april 1852) je umrl star ?est mescev (? 30. oktober 1852).

Dosedanji ?ivljenjepisi niso omenjali enajstega otroka, po vrsti rojstva sedmega, ki mu je bilo ime Pierluigi, in je ?ivel le 12 dni; zapisan je v mrli?ki knjigi ?upnije Riese pod ?t. 11 s pripombo, da je umrl zaradi kr?ev dne 8. februarja 1845 ob petih popoldne v svoji hi?i.

Otro?tvo in mladost

Jo?efovo otro?tvo je potekalo skromno, vendar delavno in veselo. O?e s svojim delom na ob?ini, kjer je bil pismono?a in neke vrste fac totum – vsestranski mojster – in mati s ?ivanjem – sta zadosti prislu?ila za vsakdanji kruh; obdelovala sta tudi dva hektarja zemlje in vrti?ek z zelenjavo, kjer pa so po izvolitvi za pape?a nasadili le ro?e, ki so Jo?etu bile tako ljube. ?eprav niso bili bogati, se niso otepali z rev??ino. Hudo pomanjkanje je potrkalo na duri ?ele, ko je nenadoma umrl Jo?etov o?e Janez. Hudo se je prehladil, ko je po mrzlem vremenu moral ves poten in ?e bolan v teku razna?ati kot sel cel dan po?to - in takrat bi se Jo?ef skoraj moral posloviti od ?olanja.
Njegova dru?ina je bila slo?na in patriarhalna, kot tudi vse druge ?tevilne dru?ine, ki so sestavljale faro sv. Mateja in tudi ?ivele po veri. To je bila s kr??anskega vidika ena najbolj?ih in najbolj povezanih ?upnij in se je odlikovala s prejemanjem zakramentov, pripadnosti bratov??inam in prakticiranjem pobo?nosti, kakor tudi z izpolnjevanjem velikono?ne dol?nosti: nespovedanih faranov je bilo manj kot en odstotek.
Birmal ga je v Asolu 1. septembra 1845 ?kof Canova, a prvo sveto obhajilo je prejel 6. aprila 1846. V birmanski knjigi je zabele?eno 140 otrok iz Riesa; pod ?t. 58: "Sarto Giuseppe star 10 let, star?i: Giovanni Battista in Margherita Sanson; boter Francesco Trinca di Vallà." Istega botra je imel pod 59. ?t. zapisani osemletni brat Angelo. Obstaja za 1846 seznam 13 de?kov in 17 deklic, "ki so pripu??eni k obhajilu" – in je od de?kov na prvem mestu omenjen "Sarto Giuseppe di Giovanni Battista".
?upnik Fusarini (1812–1877), ki je bil rie?ki ?upnik 1842–1854, je nadarjenega de?ka poslal 1844 na ?tudij latin??ine. V gimnazijo je hodil od jeseni 1846 do poletja 1850 in jo je kon?al z najbolj?im mo?nim uspehom. Jo?e je bil brez izjeme vedno prvi v razredu ne le v ljudski ?oli, ampak tudi v gimnaziji in bogoslovju. V ?oli je bil zelo prizadeven: v?asih je celo nadome??al u?itelja Francesca Gecherla. Bil je pazljiv in ?ivahen, iznajdljiv in strog; nau?il se je ?e v Riesu branja in pisanja, pa tudi odgovarjanja pri sveti ma?i, obiskovanja verouka in petja na koru; vsak dan je hodil v ?upnijsko Marijino cerkev v Cendroli, kjer so 1955 v njegov spomin slovesno blagoslovili Baccarinijevo podobo, ki predstavlja Pija X. med prvoobhajanci.
Njegova sestra Lucija je v postopku za beatifikacijo povedala, da je bil o?e Janez sicer dober kristjan, vendar ni bil zadovoljen s sinovo ?eljo po duhovni?tvu; to je v?asih povzro?alo napetosti med o?etom in materjo, ki je sina pri tem podpirala in se je zanj potegnila. ?eprav je o?e v za?etku hudo nasprotoval sinovi ?elji po duhovni?tvu, se je kon?no le vdal. Jo?e pa je 22. avgusta 1846 polo?il dr?avne izpite na osnovni ?oli v Trevizu, ter za?el obiskovati gimnazijo v Castelrancu; vsak dan je 7 km pe?a?il, a pridru?il se mu je tudi mlaj?i brat Angel, ki ga pa v u?enju ni dohajal, in je kmalu ?olo obesil na klin. Pozneje jima je o?e v pomo? kupil osla.

V padovskem semeni??u

Padovsko semeni??e z dvori??em in gledali??em

Da bi mogel Jo?ef Sarto nadaljevati ?tudije, je posredoval kardinal in pesnik, rie?ki rojak Monico , in mu omogo?il zastonjsko bivanje v padovskem semeni??u, kjer je bilo nekaj takih mest rezerviranih za najpridnej?e dijake.
19. septembra 1850 je s petnajstimi leti oblekel talar v doma?i ?upnijski cerkvi na veliko veselje sova??anov, a 13. novembra 1850 je vstopil v semeni??e. Devetnajstletnika so ga kot prefetto primo postavili 1854–1858 za ocenjevalca poklicev svojih vrstnikov, pri ?emer je pokazal izredno sposobnost za razumevanje ?love?ke du?e. Posvetil se je zlasti latin??ini in cerkveni glasbi; sam je sestavil 15 pesnitev za veliki teden, postal pevovodja klerikov ter ravnatelj semeni?kega zbora.
Sredi ?tudija ga je hudo prizadela smrt o?eta, ki se je med opravljanjem dol?nosti po slabem vremenu hudo prehladil, dobil plju?nico in po prejemu svetih zakramentov umrl 4. maja 1852 na veliko ?alost ?tevilne dru?ine. Ko je za to zvedel, je Jo?e pohitel domov. Dru?ina se je zna?la v hudi gmotni stiski; Jo?ef je uvidel, da bi moral on kot najstarej?i poskrbeti zanje, zaradi ?esar bi moral pustiti ljubo mu ?olo. Mati pa je bila pobo?na in pogumna ?ena: dejala je, da bo ona delala s ?ivanko, Angelo je medtem nabavil par volov, kravica pa bo dajala mleka za drobi? – Beppo naj ni? ne skrbi zanje, ampak naj le gre nazaj v semeni??e in nadaljuje pot do duhovni?tva. Istega leta pa je izgubil ?e najmlaj?ega bratca Kajetana, ki se je rodil malo pred o?etovo smrtjo. Res se je vrnil in ?e bolj pridno ?tudiral.
Med 1855 in 1858 mu je podelil ni?je in vi?je redove trevi?ki ?kof Farina: ostiarij (vratar) in lektor (bralec) je postal 22. decembra 1855; eksorcist (izganjalec) in akolit (sve?ar) 6. junija 1857; 19. septembra 1857 poddiakon, a 27. februarja 1858 diakon.
Ma?ni?ko posve?enje je prejel 18. septembra 1858 v castelfran?ki stolnici s pape?kim spregledom, ker mu je manjkalo leto do potrebnih 24. Naslednjega dne je pel novo ma?o v doma?em Riesu. Za svoja semeni?ka in kaplanska leta je dejal, da so bila "gli anni più belli della mia vita"

Cerkvene slu?be

Kaplan, nad?upnik, kanonik

Jo?ef Sarto kot novoma?nik 1858

18. septembra 1858 je trevi?ki ?kof Farina Jo?efa posvetil za duhovnika; postal je kaplan v Tombolu. Tam je poglobil svoje znanje bogoslovja; posebej se je posvetil ?tudiju svetega Toma?a Akvinskega in cerkvenega prava, saj je moral opravljati vse dejavnosti du?nega pastirja, ker je bil ?upnik bolan.
Ljudje so bili vdani raznim razvadam in so bili prej volkovi kot ovce. Posebej se je posvetil mladini, ki jo je z ?oganjem in telovadbo odvra?al od kvartanja in kvantanja, pono?evanja in popivanja. Odprl je tudi ve?erno ?olo, kjer je za pla?ilo prejel obljubo, da ne bodo nikjer preklinjali. Kmalu je postal tudi priljubljen pridigar dale? naokrog in si je malo tudi gmotno opomogel. Revni ljudje mu niso pla?ali v denarju, ampak je dobival bero v koruzi in p?enici, ?e je obrodila – in je z njo podpiral tudi mater.
Posebno hudo je bilo leta 1859, ko je izbruhnila vojna in so vzeli k vojakom njegovega brata Angela, edino materino oporo – ki je zaradi rev??ine morala odprodati ?e tisto malo zemlje. Tako ji je ostal edina opora Jo?ef, ki je ni razo?aral.
1867 je postal nad?upnik v Salzanu. Tukaj je obnovil cerkev in raz?iril bolnico; podpora je pri?la iz njegovih lastnih dohodkov, prihrankov in delavnosti. Tu je enkrat dejal med pridigo: ?Jaz ho?em vsem postati vse." In izpolnil je svojo besedo. Sam je ?ivel jako skromno, a drugim je delil dobrote in ?esto zabredel v dolgove. Enkrat je moral prodati svojega konja, da je mogel popla?ati dolgove, ki jih je bil prevzel za reve?e. Tudi k zastavljalnici v mestu Treviso se je ?esto zatekel iskat pomo?i. Ljudje so ga vzljubili, ko je skrbel za bolnike med kolero, ki je izbruhnila v severni Italiji po letu 1870. Pozneje bo o njem dejal njegov sodelavec Perosi, da bi za reve?e zastavil tudi Vatikan, ?e bi mogel.
1875 je bil imenovan za kanonika v stolnici in tajnika (namestnika, kanclerja) ?kofije Treviso; opravljal je tako slu?bo spirituala in rektorja semeni??a, kakor tudi izpra?evalca duhovnikov. Zelo si je prizadeval, da bi ?tudentje dr?avne ?ole prejeli versko vzgojo. Kot duhovnik in pozneje ?kof je pogosto pomagal re?evati nravna vpra?anja ter imel verouk za kme?ko in mestno mladino, ki ni imela mo?nosti obiskovanja katoli?kih ?ol.

?Fac totum? v Trevisu

kanonik Sarto, trevi?ki ?kof Zinelli, rie?ki kaplan Jacuzzi

1878 je umrl trevi?ki ?kof Zinelli , ki je nastopil slu?bo v zmedenih razmerah, ki se do njegove smrti niso izbolj?ale, kot jih opisuje takratni prostozidarski ?asopis:

?V Trevisu je uradno nastopil slu?bo novi ?kof Zinelli, fanati?en protiitalijanski pridigar. Ves liberalni del me??anstva se ni udele?il slovesnosti. Policija ima polne roke dela. Ko je ?kof pri?el iz cerkve San Martino, je nekdo vrgel proti njegovi ko?iji bombo, ki je ranila dva me??ana in dva vojaka.

Po Zinellijevi smrti so stolni kanoniki izvolili za kapiteljskega vikarja Sarta, ki ga je ?kof tik pred smrtjo imenoval za prvega kanonika; novi ?kof Callegari je bil imenovan 27. februarja 1880 in posve?en 11. marca 1880, Sarto pa je v semeni??u pou?eval dogmatiko in moralko.
Med devetimi leti v Trevisu je zvesto slu?il trem ?kofom: Zinelliju (1875–1879), Callegariju (1880–1883) in Apolloniju (1883–1884)

Mantovski ?kof

Jo?ef Sarto kot mantovski ?kof

10. novembra 1884 ga je Leon XIII. imenoval za ?kofa Mantove; ?kofovsko posve?enje mu je podelil ?est dni pozneje pri Sant'Apollinare alle Terme Neroniane-Alessandrine v Rimu kardinal Parocchi (1833–1901) – pape?ev vikar za mesto Rim, s soposve?evalcema – biv?im mantovskim ?kofom Rotom (1805–1890) ter Berengom (1820–1869).
19. junija 1891 je postal ?kof-pomo?nik pape?kega prestola; ta naslov je uvajal v pape?ki plemi?ki dvor in je bil 1968 odpravljen. Pred ?kofovskim posve?enjem mu je pape? podelil spregled od pomanjkanja doktorata, ki so ga imeli vsi poznej?i pape?i, a ga nima niti sedanji, Fran?i?ek. Zaradi neurejenih razmer je vstopil v svojo ?kofijo ?ele pet mesecev pozneje, 18. aprila 1885.
Vodenju te ?te?ke? ?kofije, ki jo je Romanato imenoval ?propadajo?a oziroma odhajajo?a?, nista bila kos ?e dva ?kofa: Rota (1871–1879) in Berengo (1879–1884): prvi se je ?kofiji ?odpovedal?, drugi pa je bil ?povi?an? na videmski sede?.
Me??ansko okolje je ozna?evalo zmedeno nezaupanje, lo?inarstvo, ?zagrizeni antiklerikalizem”, ki so ga pod?igali prostozidarji. Celo v Cerkev se je vtihotapil scientizem, racionalizem in pozitivizem. Kolovodja italijanskega pozitivizma Ardigò (1828–1920) – kanonik ter profesor v mantovskem semeni??u, je slekel kuto 1871; naslednjega leta mu je sledilo ?e deset duhovnikov.
Novi ?kof se je potrudil ?obnoviti” semeni??e, ki je bilo zaprto (1870–1880); ?e 1886 je prineslo prve sadove. 1885 je napovedal du?nopastirski obisk celotni ?kofiji. 1888 je sklical svoje duhovnike k ?kofijski sinodi, katera se ni obhajala ?e 209 let ne.
12. oktobra 1885 je ukazal, da mora vsaka ?upnije pou?evati verouk, ter da morajo ob nedeljah in praznikih ljudstvu in otrokom razlagati katekizem. Po potrebi je nadome??al zadr?ane ?upnike, in budno nadziral, ali in kako se to izvr?uje. 1887 je ustanovil pri mantovski stolnici osrednjo organistovsko ?olo.

Prenova cerkvenega petja

Ob koncu mantovskega ?kofovanja mu je mladi skladatelj in dirigent Perosi navdu?eno pripovedoval o bogoslu?ju v opatiji Solesmes, francoskem benediktinskem sredi??u bogoslu?ne obnove in gregorijanskega petja, ki ga je ?kof takoj za?el priporo?ati duhov??ini in ljudstvu:

Italijanski izvirnik

Slovenski prevod

"L'argomento da raccomandare è il Canto Gregoriano e specialmente il modo di cantarlo e renderlo popolare. Oh! se si potesse ottenere che tutti i fedeli, come cantano le Litanie Lauretane e il Tantum Ergo, così cantassero le parti fisse della Messa: il Kyrie, il Gloria, il Credo, il Sanctus, l'Agnus Dei. Questa sarebbe per me la più bella delle conquiste della Musica Sacra, perché i fedeli, prendendo parte veramente alla Sacra Liturgia, conserverebbero la pietà e la devozione".

?Razlog za priporo?anje gregorijanskega petja je zlasti na?in petja in njegovo raz?irjanje med ljudstvo. Oh! Ko bi le bilo mogo?e dose?i, da bi vsi verniki, tako kot pojejo Lavretanske litanije in Tantum ergo, prav tako prepevali stalne ma?ne dele: Kyrie, Slavo, Vero, Svet in Jagnje Bo?je. To bi bil zame najlep?i dose?ek svete glasbe. Verniki namre?, ki resni?no sodelojejo pri svetem bogoslu?ju, bi ohranili pobo?nost in duhovnost.”

O tem je bilo prelito veliko ?rnila, saj se to njegovo sicer pravilno prizadevanje ni vedno ujemalo z razmerami drugod, med drugim tudi ne s slovenskimi razmerami, kjer je bilo ve?glasno cerkveno ljudsko petje ?e od nekdaj udoma?eno in ga je uvajanje enoglasnega gregorijanskega skoraj popolnoma izrinilo. To isto zamisel je Sarto ponovil nekaj let pozneje, ko je pisal Giuseppu Callegariju med bene?kim obdobjem, ko je v njem dozorel temeljitej?i na?rt, saj je po cerkvah glede petja vladala rev??ina in slabo pripravljena polifonija:

Italijanski izvirnik 2	Slovenski prevod 2
"Io me le immagino mille voci che cantano in una chiesa di campagna la messa degli angeli [...] e resto rapito, come mi eccitano sempre alla pietà e alla devozione i canti del popolo nel Tantum Ergo, nel Te Deum e nelle Litanie e li preferisco alle musiche polifoniche che non siano ben condotte"	?Predstavljam si tiso? glasov, ki pojejo v kaki pode?elski cerkvi Angelsko ma?o . Opazim, kako me zmeraj spodbuja k resni?ni pobo?nosti ljudsko petje Tantum ergo, Te Deum in litanije ; imam jih raj?i od polifoni?nih skladb, posebno ?e niso dobro uve?bane.”

Svoje duhovnike je pozival, naj spodbujajo pogostno in vsakodnevno obhajilo, ter naj pripu??ajo k obhajilni mizi tudi otroke. Podobno kot v Bene?iji je tudi v Mantovi ?ivel izredno preprosto: gospodinjile so mu neporo?ene sestre Marija, Roza in Ana, da bi prihranil stro?ke. Vedno je bil blizu reve?em in jim tudi gmotno pomagal – imel jih je tako reko? za dru?inske ?lane in vrata ?kofijske pala?e so bila vsem, zlasti pa reve?em, vedno na ste?aj odprta.
Njegovih devet let je preuredilo propadajo?o v vzorno ?kofijo: ?kofija je bila obnovljena in temeljito utrjena. Sartovo du?nopastirsko delovanje, ki so ga vedno bolj ob?udovali od blizu in od dale?, je opazil tudi pape?, ?igar mantovski kardinal Parocchi, vikar Leona XIII., ga je imenoval za "najbolj?ega lombardskega ?kofa". Ko je zvedel, da ga ho?ejo ?po?krlatiti”, je to zavrnil. Ugledni pape?ev tajnik Rampolla pa mu je namignil, da bi s tem pape?a hudo u?alostil; zato se je vdal. ?ast je dosegel ne toliko zaradi povzdignjenja v patriarha, ampak zaradi uspe?nega delovanja v Mantovi.

Kardinal in patriarh

Kardinal in patriarh

Procesija z relikvijami sv. Gerarda pred otokom San Giorgio v Benetkah 24. septembra 1900

Jo?ef Sarto 1903 odhaja iz Benetk na konklave

Pape? Leon XIII. je imenoval Sarta za kardinala v javnem, po vrsti 19. konsistoriju, 12. junija 1893 in sicer za kardinala-duhovnika pri San Bernardo alle Terme Diocleziane. Tri dni pozneje – 15. junija – pa ga je pape? zasebno imenoval za bene?kega patriarha. To je potekalo istega dne, ko je petim novim ?krlatnikom Leon XIII. izro?al kardinalski klobuk, in so slovesno zaprisegli v Sikstinski kapeli. Vrstile so se slovesnosti in visoki obiski, ki jih Sarto nikoli ni maral. Posebno se je ?utila po?a??ena Mantova, kjer je minilo ?e tristo let od ?krlatni?kega imenovanja, ?e bolj pa skromni Riese, kjer je sina pri?akovala v belo pobeljeni rojstni hi?i njegova mati. ?e do Tombola ga je pozdravljala navdu?ena ve?kilometrska mno?ica, ki se je razvrstila na obeh straneh tra?nic in vzklikala: ?Evviva il nostro cappellano, evviva don Giuseppe!? 
Gospa Marjeta se je z desetletji postarala, saj je nosila ?e osem kri?ev; sicer pa se ni spremenila, ampak se je zvesto dr?ala starih, skromnih navad. Sina je krasil ?krlat, ona pa ni odlo?ila cenene rute, preprostega krila in na rde?e nogavice navle?enih copat, ki so skoraj obvezne na bene?kem pode?elju. Patriarhu je pape? podaril ?udovit pastirski prstan z draguljem ter si ni mogel kaj, a da bi ji ga ne pokazal – in ona ga je tudi poljubila. Tedaj pa mu je pokazala drug prstan: preprost, obrabljen, srebrn obro?ek, ki je prirastel skozi desetletja k Marjetinemu prstancu, in ji ga je podaril rajni mo? Giambatta; primerjala ga je z dragocenim sinovim reko? in kot v ?ali dejala: ?Ve?, sin, brez tega srebrnega obro?ka ne bi bilo niti tvojega sedanjega imenitnega prstana!? Tedaj se je Jo?ef sklonil k materini roki in za?el poljubljati njen obrabljeni prstan.

Toda imenovanje patriarha ni ?lo brez nev?e?nosti. Ko je konec 1891 umrl plemeniti, u?eni, dobrodelni in priljubljeni bene?ki patriarh Agostini , je pape? hotel poskrbeti za dostojnega naslednika. Izpraznjeni sede? je ponudil trevi?kemu ?kofu Apolloniju , ki je vrh vsega bil rodom iz Benetk, vendar iz (napa?ne) skromnosti nikakor ni hotel sprejeti visoke ?asti. Pape? se je nato obrnil na Sarta, ki pa je v polo?aju videl le grenek kelih; vendar je sprejel, da ne bi u?alil dobrega pape?a; do imenovanja pa je minilo poldrugo leto, in skoraj toliko do zasedbe patriarhije. Zakaj?

Crispijeva (1818–1901) vlada je vodila tedaj osvajalno in napadalno politiko ne le do svojih sosedov, ampak tudi do afri?ke Abesinije, kar se je kon?alo 10. marca 1896 s strahovitim porazom: abesinska vojska je pri Adui pomorila 15.000 italijanskih vojakov – in dan nato je moral osovra?eni Crispi odstopiti. Seveda pa vse to zagretih nacionalistov ni iztreznilo. Pred tem pa je vlada hudo dvignila davke zaradi oboro?evanja, kar je med ljudstvom povzro?ilo nezadovoljstvo. Poslu?ila se je preizku?enega na?ina – udariti po Cerkvi in duhovnikih. Lepa prilo?nost se je pokazala pri imenovanju najpomembnej?ega – bene?kega cerkvenega dostojanstvenika. ?eprav so celo civilni pravniki zatrjevali, da ni nobene osnove, si je vlada vseeno svojatala pravico do imenovanja patriarha za Benetke.
Bene?ki patriarhat je ustanovil 8. oktobra 1451 Nikolaj V. v zahvalo Bene?anom za njihove usluge v korist katoli?ke Cerkve; v znamenje priznanja je Bene?anom dovolil, da sami imenujejo patriarhe. Ko je pri?la de?ela pod Habsbur?ane, so na njihovo pro?njo ta privilegij pape?i podelili tudi njim; ko pa je pri?la pod italijansko kraljestvo 1866, in so Italijani 1870 pape?em vzeli ?e dr?avo, je seveda ta pravica prenehala. Zaradi vseh teh napetosti je ?tevilo izpraznjenih ?kofijskih sede?ev posko?ilo na 30. Sarto je imel dobre odnose s Savojsko kraljevo hi?o in je nagovoril posredovanje kralja Umberta, da je kljub prvotnemu obotavljanju kon?no le podpisal odlok o imenovanju. Tako je mogel Sarto kon?no prevzeti v last sede? bene?kega patriarhata ?ele 24. novembra 1894, kjer so mu pripravili slovesen sprejem, kot so to zmo?ne le Benetke. Nato se je preselil v pala?o, ki so jo Habsbur?ani poprej oskrbeli z vsem potrebnim in obilno podpirali – svobodomiselna italijanska vlada pa ne; rev??ina je bila tolik?na, da ?e kuharja ni mogel vzdr?evati – kuhale in stregle so njemu – kakor tudi najodli?nej?im gostom – zopet njegove tri neporo?ene mlaj?e sestre: Marija, Roza in Ana - pa ?isto preprosto hrano in oble?ene v kme?ko obleko.

?eprav je bil v veljavi ?e vedno "non expedit" Pija IX., ki je zaradi ugrabitve Pape?ke dr?ave 20. septembra 1870, prepovedoval italijanskim katoli?anom sodelovanje v javnem ?ivljenju, je Sarto pri tem ve?krat pogledal vernikom skozi prste; tako je spodbudil skupen nastop katoli?anov in liberalcev, da so v Benetkah prepre?ili izvolitev protiverskega socialista.

Pape?

Kronanje Pija X. 9. avgusta 1903 v Vatikanu

Volitve z vetom

Ljudsko veselje v rojstnem kraju Riese ob rimskem pape?evem kronanju 1903

Pij X. sprejema rimsko ljudstvo na dvori??u vatikanskih vrtov

Pape? Pij X. posve?uje 14 francoskih ?kofov v Baziliki sv. Petra 1906

Pij X. v Vatikanskih vrtovih v zaprti ko?iji; fantje telovadijo na dvori??u Pigna

Po smrti Leona XIII. je dr?avni tajnik kardinal Rampolla veljal za prvega kandidata za pape?a. U?ival je podporo ve?ine italijanskih, francoskih in ?panskih kardinalov. Je pa nad konklavom kot Damoklejev me? visela nevarnost, da bo kateri od vladarjev osporaval izvolitev kakega njemu neljubega kandidata. Taka praksa je bila ?e skoraj pozabljena, saj je ?e davno niso ve? uporabljali. Konklave je za?el z delom 1. avgusta 1903, in ob 11h je bilo prvo glasovanje. Najresnej?a kandidata sta bila Rampolla in Gotti. Rampolla je dobil 24, Gotti 17, Sarto 5, Vannutelli 4, drugi pa po dva ali en glas. Ob pol sedmih zve?er je potekalo drugo glasovanje - tudi tokrat v prid Rampollu, ki je dobil 29, Gotti 16, Sarto pa ?e 10 glasov.
V nedeljo 2. avgusta so se kardinali zopet zbrali v Sikstinski kapeli. ?e preden pa se je ze?elo glasovanje in je tokrat v konklavu ?e vse kazalo, da bo izvoljen Rampolla, je vstal krakovski ?kof in kardinal Puzyna, se obrnil k predsedujo?emu kardinalu Oregliu in prebral v latin??ini napisano besedilo:

Latinsko besedilo

Slovenski prevod

?Honori mihi duco, ad hoc officium jussu altissimo vocatus, humillime rogare Vestram Eminentiam prout Decanum Sacri Collegii Eminentissimorum Sacrae Romanae Ecclesiae Cardinalium et Camerarium S. R. E. ut ad notitiam suam percipiat idque notificare et declarare modo officioso velit: nomine et auctoritate suae Maiestatis Apostolicae Francisci Josephi, Imperatoris Austriae et regis Hungariae, iure et privilegio antiquo uti volentis, veto exclusionis contra Eminentissimum Dominum meum Cardinalem Marianum Rampolla del Tindaro.? Romae, 2 augusti 1903. ? J. Card. Puzyna.

"V ?ast si ?tejem, da sem poklican k tej slu?bi po najvi?jem ukazu, da najponi?neje prosim va?o prevzvi?enost kot dekana svetega zbora pre?astitih kardinalov svete Rimske Cerkve in komornika SRC, da razlagam njegovo sporo?ilo ter ga posredujem in uradno objavim: v imenu in z oblastjo njegovega apostolskega veli?anstva Franca Jo?efa, cesarja Avstrije in kralja Ogrske, hote? se poslu?iti prava in stare pravice, izklju?uje in prepoveduje (da bi bil izvoljen za pape?a) pre?astiti gospod kardinal Mariano Rampolla del Tindaro." V Rimu, 2. avgusta 1903. ? J. kardinal Puzyna.

V imenu avstroogrskega cesarja Franca Jo?efa je torej Puzyna proti kardinalu Rampollu vlo?il veto (izklju?itev). Proti takemu nasilju je najprej protestiral predsedujo?i konklava kardinal Oreglia, ki je izjavil, da veto ne bo upo?tevan. Potem pa je vstal tudi prizadeti kardinal Rampolla; bled ko stena je izrazil mnenje, da bi njemu bilo v najve?je zadovoljstvo, ?e bi ne bil izvoljen; da s tem ni prizadet on, ampak svoboda katoli?ke Cerkve in da naj zato te prepovedi kardinali ne upo?tevajo. Nekatere dr?ave kot Avstrija, Francija in ?panija so imele namre? ta starodavni privilegij, ki ga cerkvena zakonodaja sicer ni odobravala – ni ga pa tudi izre?no prepovedovala. Kardinali so sicer soglasno protestirali proti vme?avanju avstrijske dr?ave v pape?ke volitve, vendar izvolitev Rampolle o?itno ni ve? prihajala v po?tev. Hoteli so kon?no izvoliti pape?a, proti kateremu ne bi mogel oporekati nobeden od omenjenih vladarjev. Tako je 4. avgusta 1903 kot novi pape? iz konklava iz?el bene?ki patriarh Giuseppe Sarto, Pij X. – ki si je za potovanje iz Benetk v Rim kupil povratno karto. 9. avgusta je bil ustoli?en in kronan.

’’Vse prenoviti v Kristusu’’

Kakor se je Sarto ?e v prej?njih slu?bah prvenstveno posve?al du?nemu pastirstvu, tako si je tudi kot pape? zadal nalogo: ?Vse prenoviti v Kristusu” (Ef 1,10) – in je to za?el z neverjetno brzino.
Na?rt svojega pape?evanja je razglasil dne 4. oktobra 1903 z okro?nico E supremi apostolatus cathedra, v kateri je vsebovano tudi njegovo geslo. To prenovitev je hotel dose?i z listinami, ki so si sledile v mrzli?nem zaporedju – navedimo vsaj za?etne:
12. novembra 1903 motuproprij Tra le sollecitudini za prenovo cerkvene glasbe; 18. decembra 1903 motuproprij Fin dalla prima glede preureditve Azione Popolare Cristiana.
?e kmalu po nastopu je pod kaznijo izob?enja prepovedal vsakr?no vme?avanje dr?avnih oblasti v pape?ke volitve. Veto cesarja Franca Jo?efa 1903 je res bil zadnji tak poseg. Odlok z dne 20. januarja 1904 Commissum nobis tako prepoveduje uporabo veta zoper dolo?enega pape?kega kandidata s kaznijo izob?enja ne le za tistega vladarja, ki veto daje, ampak tudi za tistega kardinala, ki ga posreduje; zadnji? je tak veto 2. avgusta 1903 prav Sartu v prid posredoval v imenu avstrijskega cesarja Franca Jo?efa (na zahtevo italijanskih protifrancosko usmerjenih nacionalistov) krakovski kardinal Puzyna - in sicer zoper izvolitev Francozom naklonjenega kardinala Rampolla.
2. februarja 1904 sledi okro?nica Ad diem illum ob 50-letnici dogme o Marijinem brezmade?nem spo?etju; 11. februarja pa je s pismom Quam arcano napovedal apostolsko vizitacijo mesta Rima. Noben pape? pred Pijem X. ni nikoli izvr?eval predpisov Tridentinskega koncila, da bi kot rimski ?kof moral opraviti du?nopastirski obisk tudi v svojem mestu. V kratkem ?asu je izdal 7. marca 1904 ?e odlok Constat apud omnes, s katerim dolo?a enako nalogo za apostolski du?nopastirski obisk vseh italijanskih ?kofij.

Odlo?en in vsestranski prenovitelj

Pape?eva izvirna slika in podpis s posvetilom

Njegovo vsestransko prenovitveno delo se je za?elo z reformo cerkvenega bogoslu?nega petja. Posebni komisiji je nalo?il tudi zahtevno delo za temeljito prenovo zakonika cerkvenega prava (Codex juris canonici). Decembra 1905 je izdal odlok, s katerim je priporo?al pogosto, tudi vsakodnevno prejemanje obhajila. Naslednje leto je dodal priporo?ilo, naj bi otroci ?e v zgodnjih letih pristopili k prvemu obhajilu. Bogoslu?no prenovo je Pij X. nadaljeval z reformo rimskega misala in brevirja, pa tudi s pospe?evanjem in podpiranjem lai?kega apostolata.
Kot preizku?en du?ni pastir se je mo?no zavzemal za dobro vzgojo in izobrazbo duhovnikov. Osnova vsemu ?tudiju naj bi bila filozofija in teologija sv. Toma?a Akvinskega. Bogoslovci naj bi redno opravljali duhovne vaje. ?kofje naj bi se osebno zanimali za bogoslovce in jim dajali smernice za njihovo bodo?e delo. Pape? je v posebni okro?nici spregovoril duhovnikom o njihovi pastoralni dejavnosti in ?kofom priporo?al, naj vodijo, usklajajo in spodbujajo delo duhovnikov. V drugi okro?nici je podal svoje misli o katehezi otrok in odraslih; v veliko pomo? naj bi duhovnikom pri tem delu bil nov katekizem, ki ga je pape? predpisal za vso Italijo; do tedaj uporabljani katekizem sv. Roberta Belarmina je po njegovem mnenju postal za sodobne ljudi prete?ak in ve?krat tudi nerazumljiv. Tako se je tega novega katekizma kmalu prijelo ime Katekizem Pija X.
Pij X. se je lotil tudi prenove rimske kurije. Zmanj?al je ?tevilo kardinalskih kongregacij in jim zaupal nove naloge. Na njegovo pobudo so s 1. januarjem 1909 v Vatikanu za?eli izdajati uradni list Acta Apostolicae Sedis, ki odtlej redno objavlja vse pape?ke dokumente. 1909 je izdal nova dolo?ila glede obveznega obiska ?kofov ad limina v Rim ter prenovil vrhovno cerkveno sodi??e (Rota Romana). V istem letu je ustanovil za temeljit ?tudij Svetega pisma izredno pomemben Bibli?ni in?titut v Rimu, benediktincem pa je naro?il, naj ponovno znanstveno-kriti?no pregledajo svetopisemsko besedilo starega latinskega prevoda Vulgate.
V okro?nici Pascendi Dominici iz leta 1907 je obsodil ve? modernisti?nih zmot ter dal ?kofom navodila, kako naj izbirajo profesorje za semeni??a, kako naj uredijo filozofski in teolo?ki ?tudij ter ?tudij pomo?nih ved. Kar se ti?e modernizma, je to dokaj ?irok pojem in je ve?krat pri?lo v zvezi s tem do nesporazumov
Pij X. je pri?el torej v zgodovino kot liturgi?ni, glasbeni in evharisti?ni pape?.

Nezavidljiv mednarodni polo?aj

?eprav se je Pij X. v prvi vrsti posve?al notranji prenovi verskega ?ivljenja, se ni mogel izogniti pere?im vpra?anjem odnosov s posameznimi dr?avami, pri ?emer pa ni imel sre?ne roke.
Portugalska Cerkvi ni bila naklonjena: ve? ?kofov so izgnali, zaplenili cerkveno imetje ter razpustili ve? redov.
Francija je 1904 prekinila diplomatske odnose s svetim sede?em. Pape? je s posebno okro?nico obsodil posege francoske laicisti?ne vlade v cerkvene zadeve; vlada je za?ela omejevati svobodo izpovedovanja vere, cerkvenim ustanovam vzela ?tevilne ?ole, izganjala je redovnike in zaplenila vse premo?enje; ni ve? podpirala cerkvenih ustanov in tako je bilo prepu??eno propadanju tiso? umetni?ko dragocenih cerkva. Potem, ko je vlada enostransko pretrgala diplomatske stike s Svetim sede?em, je pape? posvetil 14 francoskih ?kofov; v zahvalo so mu podarili dragocen zlat kelih s pateno, ki ga je pape? Pij X. podaril ?upniji Salzano, kjer je bil nekdaj ?upnik (1867-1876) in ga danes hranijo v tamkaj?njem cerkvenem muzeju.
V Italiji je bilo mo?no ?utiti delovanje prostozidarjev, po drugi strani pa so postajali vse mo?nej?i glasovi, ki so zahtevali, da se katoli?ani spet vklju?ijo v politi?no ?ivljenje, v katerem niso sodelovali od ukinitve cerkvene dr?ave 1870. Pape? se je izrazil v prid sodelovanju katoli?anov, kjer bi to onemogo?ilo protiverske stranke in kandidate. Leta 1909 je tako v parlamentu spet dobilo mesto 24 katoli?anov, pozneje pa vedno ve?.

Odnos do znanosti

?e pregledujemo spise Pija X., bomo presene?eno ugotovili, da pape? - ki je bil sicer tako kriti?en do novih filozofskih ali verskih tokov - ni nikoli posredoval v sporih glede znanstvenih vpra?anj, ?eprav so njegova leta bila obdobje, ki je razte?ajilo stoletne temelje fizike z oblikovanjem kvantne teorije (1900) Maxa Plancka (1858–1947), relativnostne teorije Alberta Einsteina (1879–1955) ter jedrske razlage snovnega sveta (1903–1913) prek del Thomsona (1856–1940), Rutherforda (1871–1937) in Bohra (1885–1962).
Giuseppe Sarto se je uspe?no celo sam ukvarjal z znanstvenim ?tudijem, s posebnim poudarkom na matematiki in astronomiji; pokazal je svojo znanstveno izurjenost v sestavi poldnevnika; kot pape? pa je spremljal delovanje Vatikanske zvezdarne Specola vaticana, ki so jo ustanovili in podpirali ?e njegovi predniki.

Kaj je menil o tangu?

V za?etku 19. stoletja so prinesli iz Argentine nov ples tango, ki je za?el spodrivati val?ek in polko. Pari?ani so se obrnili na pape?a z zahtevo, naj ga kot preve? ?utnega prepove. Pij X. pa se je hotel o pohuj?ljivosti plesa najprej sam prepri?ati in ko ga je par prikupno odplesal, je pape? pripomnil:

Furlanski izvirnik	Italijanski prevod	Slovenski prevod
Mi me pàr che sia più bèo el bàeo a 'ea furlana; ma no vedo che gran pecài ghe sia in stò novo bàeo!	A me sembra che sia più bello il ballo della furlana; ma non vedo che grandi peccati vi siano in questo nuovo ballo!	Zdi se mi, da je furlanski ples mnogo lep?i; vendar ne vidim, da bi bili v tem novem plesu kaki veliki grehi!

Odpovedal je torej prepoved plesa, ki je bila ?e pripravljena. Dogodek je navdihnil Trilussovo pesnitev Tango e Furlana

Tudi kot pape? reven in dobrodelen

Ko je postal Jo?ef pape?, je zavrnil, da bi dal kakr?ne koli prednosti svoji dru?ini - pa tudi oni niso tega pri?akovali; celo ?alili so se na ta ra?un; ?e? kako sme?no bi bilo, da bi bil kdo od njih preprostih kmetov, pismono? ali gostilni?arjev, pri?tet med grofe ali celo v ?vicarsko gardo. Njegov brat je tako ostal po?tni uslu?benec, njegov ljubi mu ne?ak je ostal navaden ?kofijski duhovnik, in njegove tri neporo?ene sestre so gospodinjile v Rimu bratu pape?u skorajda v rev??ini, saj je brat pape? vse razdal reve?em; njegovi sorodniki so torej ?e naprej ?iveli v podobnih razmerah, kot drugi tedanji preprosti ljudje.
Jo?efu Sartu je bilo poprej, pa tudi kot pape?u Piju X., popolnoma tuje sprejemanje ?love?kih ?asti in odlikovanj; pa je nekatera ho?e? no?e? moral sprejeti. Tako je bila z njegovo pape?ko izvolitvijo samodejno tudi njegova dru?ina povzdignjena v plemi?ki stan, kar se je ?ele pozneje odkrilo:

Dovette accettare che la famiglia fosse nobile (italijanski izvirnik)	Moral je sprejeti, da je njegova dru?ina postala plemi?ka (slovenski prevod)
"La famiglia, in virtù della Bolla Benedettina Urbem Romam del 1746, è stata aggregata alla nobiltà romana, ed in conseguenza è iscritta nell'El. Nob. Ital. col titolo di nobile romano (mf.), in persona dei discendenti dai fratelli di Pio X".	"Njegova dru?ina, v mo?i Benediktove bule Urbem Romam iz 1746, je bila pridru?ena rimskemu plemstvu, in posledi?no vpisana v ’Seznam italijanskega plemstva’ z naslovom rimskega plemi?a v osebi potomcev Pijevih bratov (in sester)"

Dela

• ?Katekizem Pija X.? (v mad?ar??ini). Pridobljeno 6. decembra 2011.

• Pape? Pij X. je med sedmimi konzistoriji imenoval 50 kardinalov.

Okro?nice Pija X.

Besedila vseh okro?nic, motuproprijev, drugih spisov in nagovorov glej na Vatikanski strani:

1. E supremi (4. oktobra 1903): obnova vseh stvari v Kristusu.
2. Ad diem illum laetissimum (2. februarja 1904): Brezmade?no spo?etje Device Marije.
3. Iucunda sane (12. marca 1904): pape? Gregor I..
4. Acerbo nimis (15. aprila 1905): pou?evanje kr??anskega nauka.
5. Fermo proposito (11l junija 1905): ustanovitev in razvoj Katoli?ke akcije.
6. Vehementer nos (11. februarja 1906): lai?nost dr?ave na Francoskem.
7. Tribus circiter (5. aprila 1906): mariaviti oziroma misti?ni duhovniki na Poljskem.
8. Pieni l'animo (28. julija 1906): duhov??ina v Italiji.
9. Gravissimo officii munere (10. avgusta 1906): verske dru?be v Franciji.
10. Une fois encore (6. januarja 1907): lo?itev med Cerkvijo in dr?avo v Franciji.
11. Pascendi Dominici gregis (8. septembra 1907): teolo?ke zmote modernizma.
12. Communium rerum (21. aprila 1909): sveti Anzelm.
13. Editae saepe (26. maja 1910): sveti Karel Boromejski.
14. Iamdudum (24. maja 1911): zakon o lo?itvi med Cerkvijo in dr?avo na Portugalskem.
15. Lacrimabili statu (7. junija 1912): domorodci (Indijanci) v Ju?ni Ameriki.
16. Singulari quadam (24. septembra 1912): delavska zdru?enja.

Smrt, ?e??enje in spomin

Pape? Pij X. na svojem mrtva?kem odru

Grob sv. Pija X. v Baziliki sv. Petra

Kip Pija X. v Baziliki sv. Petra je na ?astnem mestu

Bolezen in smrt

1913 je Pij X. do?ivel sr?ni napad; zdravje se mu je slab?alo postopoma, kakor so se slab?ale mednarodne razmere; ko je spoznal, da je Prva svetovna vojna neizbe?na, se ga je polotila ?e huda potrtost.
Pij X. je ?e dolgo napovedoval hudo vojno: ?La guerra che viene? (?Vojna, ki prihaja?) je bil pogost izraz v njegovih govorih. Ko so omenjali Balkanski vojni, je dejal: ?Non questa guerra, viene guerrone!” (?Ne ta vojna, prihaja ’vojskun’!”)
Ko je vojna potem zares izbruhnila, ga je to globoko pretreslo. V apostolski spodbudi Dum Europa z dne 2. avgusta 1914 je izrazil to svojo skrb in spodbudil katoli?ane, naj obrnejo svoje srce h Kristusu, ki je knez miru in posrednik med Bogom in ljudmi, da bi podelil mir nemirni Evropi in svetu. To je ?alosten in njegov zadnji poziv, naj de?ele kon?ajo sovra?nosti in poi??ejo vse poti za prenehanje medsebojnih spopadov zaradi vi?jih koristi ?love?tva in miru. To je bila ena najvi?jih mirovnih oporok, kar jih je bilo sporo?enih prihodnjim rodovom.
?Rad bi ?rtvoval tudi svoje ?ivljenje, ?e bi lahko s tem odkupil mir Evropi?, je dejal grofu Macchiju. Mu?en ob?utek, da ne more prepre?iti smrti milijonov ljudi, je pospe?il njegovo lastno smrt.
Na praznik Marijinega vnebovzetja – 15. avgusta 1914 – je zbolel za plju?nico, od katere si ni ve? opomogel.
Umrl je v ?etrtek, 20. avgusta ob 1:16 v Rimu; ravno na dan, ko so nem?ke ?ete vkorakale v Bruselj. Zdravnik Marchiafava je izjavil: ?Nikogar ?e nisem videl, da bi tako veder odhajal s tega sveta.? 

Oporoka in nagrobnik

V svoji oporoki je zapisal, da ?eli umreti reven:

Parole nel suo testamento olografo	Besede v njegovi lastnoro?ni oporoki
"Nato povero, vissuto povero e sicuro di morir poverissimo".	"Rojen sem reven, ?ivel sem reven in gotov sem, da bom umrl ?isto reven"

Ni hotel nobenega okrasa na grobu. Po njegovi ?elji njegovega trupla niso balzamirali. K po?itku so ga polo?ili v preprost grob v Vatikanskih jamah (Grotte Vaticane) na neokra?eno mesto. Pozneje so njegovo truplo prenesli pod oltar Oznanjenja v baziliko sv. Petra. Na ?eljo njegovih naslednikov pa so mu postavili v sami Cerkvi sv. Petra v levi ladji dostojen spomenik, ki so ga odkrili 28. junija 1923.
Besedilo njegove oporoke povzema pape?ko ?ivljenje v senci kri?a in v njegovem ubo?tvu, ki ga je strogo uresni?eval; to je omenjeno tudi na nagrobnem napisu:

Epitaf Piju X. (latinski izvirnik)	Nagrobni napis pape?u Piju X. (slovenski prevod)
PIUS P.P. X DIVES ET PAUPER MITIS ET HUMILIS CORDE REIQUE CATHOLICAE VINDEX FORTIS INSTAURARE OMNIA IN CHRISTO SATAGENS PIE OBIIT DIE XX AUG. A. D. MCMXIV	Pape? Pij X. bogat in reven poni?en in pohleven, mogo?en zavetnik katoli?ke zadeve: ?Vse obnoviti v Kristusu!?  To je tudi udejanjil. Pobo?no je umrl dne 20. avgusta leta Gospodovega 1914.

V zarji slave

Eugenio Pacelli (Pij XII.) in Merry del Val pri podpisovanju srbskega konkordata pod Pijevo sliko 24. junija 1914

Ljudstvo in duhov??ina so Jo?efa Sarta ?e za ?ivljenja imeli za svetnika. Ko je bil ?e kaplan v Tombolu (1858–1867), je njegov bolehni, pa u?eni ?upnik Antonio Constantini, o njem zapisal: ?Don Giuseppe se bo kmalu povzpel navzgor po duhovni?ki lestvici; ?isto gotovo ga ?aka ?kofovska kapa. In potem? Kdo ve, kaj se bo ?e zgodilo potem?!” Drugi? pa: ?Moj kaplan je resni?no svet. K doslej poznanim lastnostim moram dodajati vedno nove: apostolska gore?nost, presenetljiv pogum in dobrodelnost, ki spominja na prve kr??anske ?ase." Po smrti se je njegovo ?e??enje vedno bolj ?irilo. 14. februarja 1923 se je za?el svetni?ki postopek. 12. februarja 1943 je dosegel priznanje juna?kih kreposti in je dobil naslov ?astitljivi. 19. maja 1944 so prenesli njegove ostanke v kapelo Sv. Kri?a v cerkvi sv. Petra. Truplo je bilo dobro ohranjeno in kljub temu, da ni bilo balzamirano, v izredno dobrem stanju - nestrohnjeno, kar nekateri imajo za ?ude?.
Na njegovo pripro?njo so se dogajale nenavadne re?i. Nuna Marie-Fran?oise Deperras je ozdravela od kostnega raka 7. decembra 1928 med opravljanjem devetdnevnice, ko so polo?ili Pijeve relikvije na njena prsa; nuna Benedetta De Maria je na podoben na?in ozdravela od raka 1938. Zdru?ba za zadeve svetnikov je ti ozdravljenji priznala za znanstveno nerazlo?ljivi, pape? Pij XII. pa je to potrdil 11. februarja 1951 in s tem odprl pot k beatifikaciji.
3. junija 1951 je potekal v Vatikanu – na Trgi svetega Petra – slovesen obred beatifikacije (=pobla?enja) v navzo?nosti 23 kardinalov, stotin ?kofov in stotiso?glave mno?ice vernikov. Pape? Pij XII. ga je imenoval ?evharisti?nega pape?a”. Nanj je naslovil pomembne besede, saj se je zavedal zgodovinske zapletenosti njegovega delovanja, ki ga je poznal ?e iz ?asov, ko je za?el svojo diplomatsko kariero v dr?avnem tajni?tvu:
?Pij X. je s svojim bistrookim orlovskim pogledom, ki ga je razsvetljevala jasnost ve?ne resnice in vodila ob?utljiva vest, ?lovek, pape? in svetnik take veli?ine, da bo te?ko na?el zgodovinarja, ki bo zmogel hkrati zajeti njegovo osebnost v vseh njenih vidikih.”
Osem mesecev pozneje, 17. februarja 1952, so njegov od vernikov obiskovani in ?e??eni grob postavili pod oltar Darovanja (Presentazione) v levi ladji bazilike sv. Petra.
Kanonizacija (=posve?enje) je sledilo kmalu: 17. januarja 1954 sta bila priznana ?e dva ?ude?a na njegovo pripro?njo; 29. maja 1954 pa ja Pij XII. opravil slovesni obred pred 800.000 verniki. Sveti Pij X. je postal zavetnik semeni??, patron ?kofij, zavetnik izseljencev ter katoli?kih esperantistov.
Pij X. je edini pape?, ki je bil pri?tet k svetnikom od XVII. st. naprej (do leta 1954). Zdelo se je, da se uresni?uje napoved svobodomiselnega Il Giornale d’Italia z dne 22. avgusta 1914:

"La Storia ne farà un gran Papa: la Chiesa ne farà un gran Santo".

Zgodovina bo od njega napravila velikega pape?a: Cerkev pa bo od njega napravila velikega svetnika.

Za?elo se je sre?no desetletje za Pija X.: njegovo ?e??enje se je bliskovito raz?irilo po vsem svetu in ?tevilne cerkve v Italiji in po svetu so gradili v ?ast novemu svetniku. Posve?enih mu je 85 ?upnijskih cerkva v Italiji, 65 v Nem?iji, 15 v Belgiji, 18 v Kanadi in 2 v Avstriji, nekaj pa tudi v ZDA in drugod; med cerkvami je najbolj znana podzemna Bazilika sv. Pija X. v francoskem Lurdu, v katero lahko gre 20.000 romarjev – med njimi tudi bolniki na vozi?ku.
Ko se je bene?ki patriarh Sarto 1903 odpravljal na pape?ke volitve, so ga Bene?ani prosili, naj se kmalu vrne, in jim je obljubil: ??iv ali mrtev.? In se je resni?no vrnil, ko je dal pape? Janez XXIII. njegovo truplo za nekaj dni prepeljati v Benetke vernikom v ?e??enje. Tam stoji danes njegov doprsni kip s spominsko plo??o na Mostu svobode (Ponte della Libertà), ki povezuje lagunsko mesto s kopnim; tako spominja na za?asen prenos njegovega trupla 1959 v Benetke.

Pij X. v umetnosti

Ignis ardens

Malahijeva prerokba pravi o njem, da je Ignis ardens (Plamte?i ogenj). To geslo povezujejo z znano du?nopastirsko vnemo svetega Pija X. Ta pape? je kazal gore?o vnemo za duhovno prenovo Cerkve.

Roman Plamte?i ogenj

Hünermann je napisal 1953 poljudni roman o Piju X., ki mu je dal naslov v zvezi z Malahijevo prerokbo Brennendes Feuer . Roman je bil preveden tudi v sloven??ino pod istim naslovom: Plamte?i ogenj (Ognji??e 1968); ?e prej pa kot Kres do strmih nebes (Dru?ina 1961).

Roman Ve?no mesto

Pij X. je domi?ljijski pape? v prihodnostno-domi?ljijsko-politi?nem romanu Ve?no mesto (latinsko Civitas aeterna; angle?ko The eternal city; italijansko La città eterna). To je roman britanskega pisatelja Caina, napisan 1900. in izvirno objavljen 1901. Po vrsti predstavlja svojevrstno povezavo politi?no-prihodnostno-domi?ljijske in prizadete melodrame, a dejanje je postavljeno v Italijo v (tedaj) bli?nji prihodnosti. Zanimiva posameznost je, da je pisatelj predvidel, da se bo novi pape? imenoval Pij.

Novela Te?ko ?ivljenje

Pij X. je omenjen tudi na koncu politi?no-satiri?ne novele irskega pisatelja Flann O'Briena The Hard Life (Te?ko ?ivljenje); pisec je bil sicer zaveden Irec in veren katoli?an, vendar vdan pija?i – in se morda prav zato ostro nor?uje iz ?olske, civilne in cerkvene oblasti. Na koncu novele ho?e prodajalec ?enskih strani?? pridobiti 1910 za svoje podjetje samega pape?a Pija X., kar mu pa je popolnoma spodletelo. . Pape? kot vrhovni patriarh patriarhalnega sveta odlo?no zavrne tako ponudbo in modro razsodi:

?Bona mulier fons gratiae. Attamen ipsae in parvularum rerum suarum occupationibus verrentur. Nos de tantulis rebus consulere non decet.? 

Pesnitev Zone

1913 je francoski pesnik poljskega porekla Apollinaire ozna?il kot naveli?ano starodavno gr?ko-rimsko omiko, ki ji je zoperstavil kr??anstvo, ki ?v Evropi edino ni staro? in je v pesnitvi Zone izrazil paradoksalno misel o pape?u, ki je obsodil modernizem, ?e? da je v Evropi najbolj moderen ravno pape? Pij X.

Pesem: ?Sveti pape? Pij, obvaruj Italijo pred vojno!?

1914 je italijanski pesnik Marulli napisal pesem - ki je uglasbena - v ?ast pravkar umrlemu pape?u Piju X., kjer se mu priporo?a, naj obvaruje Italijo pred vstopom v vojno in jo tako re?i vojnih grozot. Obenem poudarja misel, da je izbruh prve svetovne vojne povzro?il pape?evo prezgodnjo smrt. Pesem ima pripev, ki povzema vsebino: "Upajmo, bratje, da zdaj, ko je Bo?je naro?je objelo svetega pape?a Pija, bo od bi?ev krute vojne obvarovana Italija!"

Film Ljudje ne gledajo v nebesa

Zadnje leto pape?evega ?ivljenja je prikazano v filmu italijanskega re?iserja Scarpellija: Ljudje ne gledajo v nebesa (italijansko Gli uomini non guardano il cielo). Film je postavljen v leto 1914; pape?a ?alosti, da ljudem ni mar za njegovo slu?bo: tola?i ga njegov ne?ak.

Izvirno pesnitev Zone in delni slovenski prevod Obzidje, kakor tudi pesem Il dolore universale per la morte di Pio X in slovenski prevod Splo?na ?alost zaradi smrti Pija X. - lahko najdete na Wikiviru!

Ocena

Ljudski pape?

Kdo je pape? Pij X.? – so se spra?evali ob njegovi izvolitvi, in takratni slovenski ?asopis je dal tale odgovor:

1. Mo? iz ljudstva je. Preprost kmet in pozneje ob?inski sluga je bil njegov o?e. Pape? Leon XIII. je bil d e l a v s k i pape?, Pij X. obeta biti 1judski pape?.
2. Mo? ?ive? med ljudstvom je. Kaplan in ?upnik na de?eli, kanonik v mestu in vodja semeni??a, upravitelj ?kofije, ?kof, nad?kof, patrijarh in kardinal in slednji? pape?: tak mo? da bi ne poznal ljudstva vseskozi, in vseh njegovih nadlog in potreb?
3. Mo? za ljudstvo je. Kmetje in gospoda, duhovniki in neduhovniki: vsi so ga spo?tovali in ljubili, koderkoli je bival. Otroci so mu vriskali, jetniki se ga veselili, ubo?ci obo?avali, veljaki ga ?astili. Nikogar ni ?alil, vsakemu pomagal, vsakemu odpustil. Sam je ?ivel skromno in ubo?no, a vedno bogat za reve?e, njim na ljubo delal celo dolgove in zastavljal dragocenosti.
   

Pape? Leon XIII., plemenita? po rodu, mo? velikega duha in srca, ni maral in ni mogel prezreti socialnega gibanja: modre in premi?ljene besede so kazale pot, kako ohraniti ljudstvo veri in domovini, ga ve?no in ?asno osre?iti. Pape? Pij X. pa je vse to sam in nad seboj poskusil: hodil je pota Leona XIII. v vsaki slu?bi. Miren a odlo?en, prizanesljiv a v bistvenih stvareh neodjenljiv, prijazen ter mil a tudi strog in neizprosen, kakor je trebalo; tak je bil kaplan, ?upnik, kanonik, ?kof, nad?kof, kardinal, patriarh Sarto, tak bo pape? Pij X.
Vse to: njegovo pokoljenje, njegove slu?be, njegove izku?nje, njegovi uspehi, njegova veljava, njegove vrline: vse to nas navdaja po pravici z najmo?nej?im upanjem, da bo Pij X. zares blagodejno in zmagovito vladal sveto Cerkev v na?ih demokratskih ?asih kot ljudski pape?.

Izredno pomemben pontifikat

Pij X. je (s svojo oporoko) bil zvest svojemu ?ivljenjskemu na?rtu vse do groba. Marsikatere nemire, ?tevilne te?ave, boje in nerazumevanja je moral do?iveti v svojem pape?evanju ta pogumni Kristusov vojak, ki ni gledal ne na levo ne na desno, in ni ni?esar vedel o diplomatskih ozirih in finesah. Osebnega sovra?nika pa ni imel. Ves svet si je bil edin v priznavanju njegovih kr??anskih in duhovni?kih ?ednosti, njegovi neutrudni delavnosti in tudi v po?tenosti njegove volje. Njegova dobrota, ljubeznivost, dobrodelnost in preprostost so mu pridobile srca vseh, ki so se mu pribli?ali.
Da se je z njegovim povi?anjem na pape?ki prestol za?elo novo obdobje cerkvene zgodovine, je eno tistih pretiravanj, s katerimi nekateri tako hitijo. Toda za notranjecerkveno ?ivljenje je bil njegov pontifikat izredno pomemben; z novim Cerkvenim zakonikom (Codex iuris canonici) ostaja ime Pija X. nelo?ljivo povezano.

Gondola svetega Petra

Komaj dve desetletji po posvé?enju (kanonizaciji) je za?ela Pijeva zvezda bledeti; med Drugim vatikanskim vesoljnim cerkvenim zborom (1962-1965) so za?ela vstajati negativna mnenja, ki so zadevala Pijev odnos s sodobnim svetom, zlasti v zvezi z odlokom Gaudium et spes – pastoralno konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu (CS).

1. V pokoncilskem obdobju pa so ga za?eli poveli?evati nazadnja?ki katoli?ani (tradicionalisti); prisvojili so si del njegovega sporo?ila, ko so se omejili le na njegov antimodernizem. Ti pripadniki Lefebvrove (1905–1991) Fraternité Saint Pie X v Econu, so postali razkolniki.
   
2. Nasprotno pa so ga za?eli prezirati napredni ali koncilski katoli?ani (progresisti), ki so ga opredeljevali kot nepopustljivega, neprilagodljivega, avtoritarnega, vdanega izro?ilu, nazadnja?kega in centralisti?nega.
3. Med navadnimi verniki pa se le ?iri njegovo ?e??enje kot pape?a evharistije in katekizma, a misionarji ga cenijo kot pospe?evalca misijonov.

Med zgodovinarji sodba o njem ?e zdale? ni dokon?na.
Odklonilno ga sodi npr. Schmidlin, ki se je ?e 1934 zelo neugodno izrazil o protimodernisti?nem delovanju Sodalitium Pianum, ki jo je podpiral Pij X. 1937 pravi o njem Sturzo , da je imel skoraj ?upnijsko gledanje na politi?no ?ivljenje . V novej?em ?asu Lill odklonilno ocenjuje njegov nazadnja?ki protimodernizem ter nabreklo razlago pape?ke oblasti
Deloma naklonjeno ga ocenjuje Aubert kot reformatorja in konzervatorja isto?asno, ki pa je bil najve?ji prenovitelj notranjega cerkvenega ?ivljenja po Tridentinskem koncilu. Martina izra?a dvom nekaterih zgodovinarjev, ali je bila njegova usmeritev primerna, ?eprav je ?util odgovornost in gore?nost za Cerkev.
Sorazmerno mu je naklonjen tudi Tramontin, ki po eni strani ceni Pijevo versko vnemo za obrambo kr??anske omike, po drugi strani pa trdi, da je s tem bolj oviral in omejeval, kakor pospe?eval in spodbujal dejavnost cerkvenih ljudi na razli?nih podro?jih Piko na i pa je postavil Snider, ki je pravzaprav zopet postavil njegovo osebnost v tiste ?ase, v katerih je deloval, v nasprotju s tolikerimi pocukranimi ?ivljenjepisi, ki so v smislu pou?evanja bralca svetnika izvlekli iz njegovega ?asa.
Po svojem bistvu je ugodno in zelo uravnove?eno ovrednotenje Lortza, ki vidi v njem gore?ega pape?a du?nega pastirja, ki je znal zdru?iti nasprotja med pobo?nostjo in pravom. Romanato pa meni, da mnoge zna?ilnosti katoli?tva v 20. stoletju izhajajo iz reform Pija X., iz njegovih pobud, predvidevanj in cerkvenega videnja.
Ne manjkajo niti uni?ujo?e in hude obsodbe. Neimenovani – ki izra?a pogostno navzo?e mnenje, pravi: "Rojen je v habsbur?ki Bene?iji, ni si mogel kaj, a da ne bi polombardil-pobene?il Cerkve, z vsemi prisilnimi in centralisti?nimi postopki, ki jih je to prina?alo." Najbolj zbadljiva pa je obto?ba Duchesna, , ki mu je podtaknil, da je s svojim pode?elskim videnjem Cerkve in z omejenim kulturnim obzorjem duhovnika, ki je izhajal iz globoke Bene?ije, spremenil lomljivo barko sv. Petra v gondolo sv. Petra. ?alo na stran, ?e ugotovimo, da so kar trije pape?i v 20. stoletju kar dobro krmarili to krhko gondolo svetega Petra: poleg Giuseppa Sarta (svetega Pija X.) ?e tudi Angelo Roncalli (sveti Janez XXIII.) in Albino Luciani (?astitljivi Janez Pavel I.) – in vsi trije so bili bene?ki patriarhi.
?e upo?tevamo sodbe, da je bil izvoljen za pape?a ?lovek s tako omejenimi izku?njami in pode?elskega porekla in mi?ljenja, nas mora pravzaprav ?uditi dejstvo, da je uspel delovati kot pastir katoli?ke Cerkve s tako mo?jo, gotovostjo in obnoviteljskim duhom.

Galerija

?ivljenje in delovanje

• 
  Mladi Jo?ef Sarto
• 
  Jo?ef Sarto kot kardinal jezdi na konju
  okrog 1901
• 
  Pij X. v razli?nih obdobjih svojega ?ivljenja; fotografiral Eugène Cattin (1866–1947)
• 
  Pape? Pij X. je bil mantovski ?kof med 1884 in 1893
• 
  Pape? Pij X. okrog 1907
• 
  Lorenzo Perosi (1872–1956), skladatelj in maestro Sikstinske kapele
• 
  Kardinal dr?avni tajnik Leona XIII. Mariano Rampolla del Tindaro je bil najresnej?i kandidat za pape?a 1903
• 
  Dr?avni tajnik je postal Rafael Merry del Val (1865–1930)

Svetni?tvo

• 
  Stolnica Treviso – leva stran kora: Apoteoza sv. Pija X. (Biagio Biagetti)
• 
  Kip Pija X. v Baziliki sv. Petra, Vatikan
• 
  Cerkev sv. Petra in Pavla, Clonmel, Irska: Sveti Pij X. obhaja mladino
• 
  Bazilika sv. Pija X. v Lurdu
• 
  Barvno okno v ?upnijski cerkvi Ro?novenske Matere Bo?je, Saint-Ouen. Jo?ef Sarto – zavetnik svete Cerkve
• 
  Bosentino (Trentino) – barvno okno z likom Pija X. v cerkvi sv. Jo?efa
• 
  Barvno okno (izrez) v ?upnijski cerkvi Marijinega Srca, Suresnes predstavlja grb Pija X.
• 
  Barvno okno v cerkvi sv. Petra in Pavla, étrelles predstavlja grba Pija X.

Glej tudi

• Seznam pape?ev
• Seznam svetnikov
• Seznam italijanskih kardinalov
• Seznam bene?kih patriarhov
• Seznam pape?kih okro?nic

Nadaljnje branje

(slovensko)

• Metod Benedik: Pape?i od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva dru?ba Celje 1989.
• Wilhelm Hünermann: Plamte?i ogenj. ?epna knjiga Ognji??a 3. Koper 1968.
• Leto svetnikov I-IV (M. Miklav?i? in J. Dolenc), Zadruga katoli?kih duhovnikov v Ljubljani (1968–1973).

(angle?ko)

• Kelly, J. N. D.; Walsh, M. J. (2010) [1986]. Oxford Dictionary of Popes. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-929581-4.
• Gardner, Julian (1992), The Tomb and the Tiara, Oxford: Clarendon Press, ISBN 978-0-19-817510-0
• Reardon, Wendy J. (2004), The Deaths of the Popes, Jefferson: McFarland & Company, Inc., Publishers, ISBN 978-0-7864-1527-4

(nem?ko)

• F. X. Seppelt –K. L?ffler: Papstgeschichte von den Anf?ngen bis zur Gegenwart. Josef K?sel&Friedrich Pustet, München 1933.
• Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.v?llig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957–1967.
• P?pste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.

(italijansko)

• Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
• Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz ?pan??ine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
• Claudio Rendina: I papi – storia e segreti. Newton&Compton editori, Roma 2005. isbn=978-1-108-01502-8

(mad?arsko)

• á Czaich –A. Fráter: X. Pius pápa. életének és uralkodásának t?rténete napjainkig. Az Athenaeum, Budapest 1907.
• Ferenc Chobot: A pápák t?rténete. Pátria, Rákospalota 1909.
• Jen? Gergely: A pápaság t?rténete. Kossuth k?nyvkiadó, Budapest 1982. ISBN 963 09 1863 3
• Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház t?rténete (2 dela). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.

Zunanje povezave

?ivljenje in delo

(slovensko)

• Svetniki.org

(angle?ko)

• Catholic Encyclopedia New Advent 1912 Pope Pius X
• Saint Pius X, Pope, Confessor by Digiprove
• Catholic Exchange, Today's Saint August 21, 2017 Pope St. Pius X]]
• Biography: Pius X Facts
• Telegraph: Vatican City and Holy See: Secret Conclave papers show how Saint Pius X was not meant to become Pope
• Saint Pius X Saint of the Day for August 21
• Society of St. Pius X - Latest News
• Pope St. Pius X Posted byMatthew
• Pope Saint Pius X Br. John Neumann, M.I.C.M., Tert.
• CatholicSaints.Info notes about your extended family in heaven Pope Saint Pius X
• EWTN Pope Pius X
• Pope St. Pius X: The Great Reformer by Joseph F. X. Sladky

(italijansko)

• Avvenire: Pio X, il papa tradito tre volte di Gianpaolo Romanato (ocena)
• Famiglia Cristiana 21.VIII.2017: Papa Sarto San Pio X: catechismo, modernismo e tango (ocena)
• Pio X, santo di Maurilio Guasco - Enciclopedia dei Papi (2000)
• Pio X, papa, santo di Maurilio Guasco - Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 84 (2015)
• Pio X, santo Dizionario di Storia (2011)
• Pio X papa, santo Enciclopedie on line
• Pio X papa di Alberto Maria Ghisalberti - Enciclopedia Italiana (1935)
• Pio X, santo di Maurilio Guasco - Enciclopedia dei Papi (2000)
• Papa Pio X Da Cathopedia, l'enciclopedia cattolica
• Piccola guida al museo di s. Pio X di Salzano di Gianni Marcuglia e Giorgio Zillio
• La leggenda delle origini di Pio X ? In un convegno a Opole in Alta Slesia ? 04 luglio 2013 Arhivirano 2025-08-07 na Wayback Machine.
• San Pio X, patriarca di Venezia di Silvio Tramontin - Una Voce delle Venezie

(francosko)

• Compilhistoire: Pie X pape

Okro?nice, pesnitve in drugo

• Lamentabili Sane Pope Pius X – 1907 - Syllabus condemning the errors of the modernists
• Vehementer nos; encyclical of pope Pius X on the French law of separation en, fr, it, la
• Homolaicus: Il secondo governo Crispi (1893-1896)

Film

• L'unico film esistente su San Pio X Papa. Gloria TV 137,595 views
• Vida y obra de San Pio X – Raner Castro
• Incontro don Guanella e papa Pio X
• How Pope Pius X Dealt with a Modernist Heretical Bishop

Nazivi Rimskokatoli?ke cerkve
Predhodnik:  Giovanni Berengo	?kof Mantove 1884–1893	Naslednik:  Paolo Origo
Predhodnik:  Domenico Agostini	Patriarh Benetk 1893–1903	Naslednik:  Aristide Cavallari
Predhodnik:  Francesco Battaglini	kardinal-duhovnik pri San Bernardo alle Terme Diocleziane 1893–1903	Naslednik:  Emidio Taliani
Predhodnik:  -	prefekt kongregacije za nauk vere 1903–1914	Naslednik:  Benedikt XV.
Predhodnik:  -	prefekt kongregacije za ?kofe 1903–1914	Naslednik:  Benedikt XV.
Predhodnik:  Luigi Macchi	opat opatije Subiaco 1907–1914	Naslednik:  Benedikt XV.
Predhodnik:  Filippo Camassei	veliki mojster Reda Bo?jega groba 1907–1914	Naslednik:  Benedikt XV.
Predhodnik:  Leon XIII.	Pape? 1903–1914	Naslednik:  Benedikt XV.